Slovenci in Euro

Gostiteljica Evropskega prvenstva 1976 je bila Jugoslavija. To je bila  zadnja izvedba s štirimi najboljšimi reprezentancami.

V polfinalu sta si v Beogradu meče prekrižali aktualni svetovni in evropski prvaki Nemci in Jugoslovani, glavni motor domače ekipe pa je bil Brane Oblak, igralec nemškega Schalkeja. Slovensko ‘kvoto’ je dopolnjeval član Eintrachta iz Braunschweiga Danilo Popivoda.

 

 

Prav Popivoda je načel nemško mrežo (kar je prvi ‘slovenski gol’ na evropskih prvenstvih) v 19. minuti, Džajić pa je v 30. minuti poskrbel za popolno veselje med Jugoslovani, ki so se že videli v finalu. Toda pregovorno trmasti Nemci so v drugem polčasu uspeli izenačiti in izsiliti podaljšek, v katerem je Dieter Müller nemočnim Jugoslovanom zabil še dva gola in odpeljal ‘elf’ v finale.

Najboljšega strelca Eura 1976 Müllerja so Jugoslovani, ki so za nameček izgubili še tretje mesto na zagrebški tekmi z Nizozemsko (2:3), še dolgo pomnili. Tako je Jugoslavija na domačih tleh doživela podobno usodo kot Francija leta 1960.

Omenimo še, da Nemcem le ni uspelo osvojiti tretje zaporedne lovorike po EP 1972 in SP 1974. V finalu je bila po enajstmetrovkah boljša Čehoslovaška.

 

---

Na Euro 1980 v sosednji Italiji se jugoslovanski reprezentanci ni uspelo prebiti. Usodna je bila Španija, ki je kvalifikacijsko skupino končala s piko prednosti pred Jugoslavijo in za katero je, zanimivo, igral, sedanji španski selektor Vicente Del Bosque. Razlogov za neuspeh je več. Menjava generacij in rotacija velikega števila nogometašev ter poraza z Romunijo v gosteh 3:2 in Španijo doma (1:2), kljub zmagi proti Španiji v gosteh (0:1). Dejstvo je, da se Jugoslaviji ni uspelo prebiti niti na Svetovno prvenstvo 1978 v Argentini. V osmih tekmah kvalifikacij ni nastopil noben igralec z območja Slovenije.
Legenda, ki je zavrnila ‘nespodobno vabilo’

Brez dvoma je bila konkurenca v jugoslovanski reprezentanci zelo močna, a mimo nekaterih dejstev, ki govorijo v prid tistim, ki pravijo, da so bila mesta v reprezentanci rezervirana za igralce iz ‘velikih’ klubov in ljubljence nekdanjega prvega človeka yu-nogometa Miljana Miljanića, preprosto ne moremo. Napadalec ljubljanske Olimpije Tone Rožič ‘Roža’ (1952 – 2011) je bil standardni član mladinskih selekcij Jugoslavije. Za Olimpijo je odigral 571 tekem in dosegel 144 golov v vseh tekmovanjih (za Vilijem Amerškom je v obeh kategorijah drugo ime Olimpijine večne statistike), zgolj v prvi jugoslovanski ligi pa je na 360 tekmah dosegel 64 golov. V sezonah 1976/77, 1977/78 in 1980/81 je bil najboljši strelec Olimpije v prvi jugoslovanski ligi, leta 1970 pa je bila Olimpija v finalu pokala Maršala Tita (jugoslovanski pokal) poražena od Crvene zvezde (največji uspeh Olimpije v času skupne države), prav Rožič pa je padel v oči možem beograjskega kluba. Lahko le ugibamo, kam bi mladega Ljubljančana pripeljalo igranje za Zvezdo. Nedvomno bi dobil več možnosti v selekciji ‘plavih’. Vendar Rožič ni zavrnil le Zvezde. Ob koncu kariere je tik pred podpisom pogodbe zavrnil prestop k celovškemu SAK-u. Z Olimpijo, ki je bila zdaj v drugi, zdaj v prvi jugoslovanski ligi, je delil dobro in slabo. Verjetno je bil med petimi najboljšimi slovenskimi nogometaši (Oblak, Katanec, Popivoda, Ameršek) v času Jugoslavije. Pri vsem skupaj pa je bilo najbolj nenavadno dejstvo, da je že rosno mlademu Rožiču vid tako močno opešal (med igranjem je imel leče), da so mu zdravniki celo odsvetovali ukvarjanje z nogometom. Kako zelo so se motili …

 

No, menjava generacij je v jugoslovanski reprezentanci le stekla. Razočaranje, ki je sledilo nastopu na španskem Svetovnem prvenstvu leta 1982, pa je zamenjala evforija ob uspešno zaključenih kvalifikacijah za nastop na Euru 1984 v Franciji. Jugoslavija je v izdihljajih zadnje kvalifikacijske tekme z Bolgarijo 21.12.1983 na splitskem Poljudu, z golom Radanovića za zmago 3:2 le uspela izboriti tekmovanje najboljše evropske osmerice. Mnogim je ostala ta tekma v spominu po evforičnem nastopu pokojnega zagrebškega komentatorja Mladena Delića in njegovem legendarnem stavku: ‘Moji ljudje…. Ali je to mogoče!!!’ (https://www.youtube.com/watch?v=KbdAMjjt7o4). Na tej in tudi predzadnji kvalifikacijski tekmi (Wales – Jugoslavija 1:1, teden dni prej) pa je nastopil takrat veliki up jugoslovanskega nogometa in kasneje standardni in bolj ali manj edini slovenski član yu-enajsterice, Srečko Katanec, sedanji slovenski selektor. Jugoslavija je znova razočarala na velikem tekmovanju in se z Eura domov vrnila kot zadnjeuvrščena v svoji skupini in z gol-razliko 2:10 (proti Belgiji 0:2, Danski 0:5 in Franciji 2:3). Prav proti kasnejšim evropskim prvakom Francozom v zadnji tekmi skupinskega dela je Jugoslavija zaigrala bolje ter namučila ‘Galske peteline’ s Platinijem na čelu, in tako potrdila ‘sindrom’, ki jo je vedno spremljal, da najbolje igra prav proti velikim ekipam in slabo proti ‘malim’.

Po klavrnem nastopu v Franciji se je Jugoslavija z Olimpijskih iger v Los Angelesu avgusta 1984 vrnila z bronasto kolajno, a to v jugoslovanski nogometni javnosti, ki je vedno pričakovala več od svojih zvezdnikov, ni delovalo kot obliž na rano. Pa vendarle, ostaja dejstvo, da sta bila Srečko Katanec (Foto: Panini) in Marko Elsner prva slovenska nogometaša, ki sta sploh nastopila na OI in sta tudi edina dva slovenska nogometaša, dobitnika olimpijske kolajne. Katanec (vezni igralec z obrambno vlogo) je začel kariero v ljubljanski Olimpiji, kjer se je kaj kmalu uveljavil (1981-85), a Rožičeve ‘napake’ le ni ponovil. Sprejel je ponudbo zagrebškega Dinama, a se tam ni znašel, saj ni veliko igral, in se že po enem letu preselil med črno-bele, v beograjski Partizan, kjer je dve sezoni igral zelo vidno vlogo in s katerim je tudi osvojil državno prvenstvo. Leta 1988 se je podal v tujino, v nemški Stuttgart (igral skupaj z legendarnim Jürgenom Klinsmannom), s katerim je zaigral v finalu Pokala UEFA (poraz od Maradoninega Napolija 2:1 in 3:3). Dobre igre so ga že po eni sezoni igranja v Bundesligi preselile v italijansko Sampdorijo iz Genove, kjer je preživel pet sezon (1989-94) in bil del najbolj zmagovitega obdobja v zgodovini kluba, saj je s Sampdorijo osvojil scudetto (1990/91), pokal (1993/94), superpokal (1991), UEFA pokal pokalnih zmagovalcev (1989/90). Kot prvi Slovenec pa je nastopil v finalu premierne izvedbe Lige prvakov 1991/92, kjer je Sampdorijo z minimalnim rezultatom šele po podaljških premagala Barcelona. Za reprezentanco Jugoslavije je zbral 31 nastopov (5 golov).

 

Jugoslavija je nadaljevala s sistemom toplo-hladno, kar se tiče nastopov na evropskih prvenstvih (nastopi na EP 1960, 1968, 1976 in 1984 in neuspešne kvalifikacije za EP 1964, 1972, 1980 in 1988), saj je v svoji kvalifikacijski skupini za EP 1988 v Zahodni Nemčiji zaostala za Anglijo, Katanec pa je v teh kvalifikacijah uspel dvakrat zatresti mrežo nasprotnikov (ob domačem porazu z Anglijo 1:4 in ob zmagi v Turčiji 2:3). Za Katanca pa se veže še ena zanimivost ob dvobojih z ‘Gordi Albionom’, in sicer na slovitem Wembleyu (zmaga Anglije 2:0 ob sicer odlični predstavi ‘plavih’), kjer sta se dva angleška nogometaša Glenn Hoddle (št. 4) in Stephen Hodge (št. 8) podala v lov za Katancem z namenom da mu odvzameta žogo, a je on žogo tako spretno izmaknil, da sta Angleža tako močno trčila z glavo drug z drugim, da je moral sodnik za nekaj časa prekiniti tekmo, da se jima ukaže pomoč zdravnikov (youtube: 6.13).

---