Zvezde Reala in Barce ter njihove težave : Ugrabitev Di Stefana
Nobene od evropskih nogometnih lig v tolikšni meri ne zaznamuje spopad dveh klubov kot je to značilno za špansko La Ligo, oziroma Real in Barcelono. No, starejši in mogoče celo pomembnejši je derbi (Old Firm) med glasgowskima Rangersi in Celticom ali med argentinskima Riverjem in Boco, toda le-ti in drugi (milanski ali rimski) na globalni ravni že vrsto let zaostajajo za El Clássicom.
Španska velikana zato v svoje vrste privabljata največje evropske in svetovne zvezdnike. Včasih tudi ‘na zalogo’, kot se v nogometnem žargonu reče nakupu igralcev, ki postanejo člani velikanov večinoma zgolj zato, da se lahko Real in Barca pohvalita, da jih imata ravno onadva v svojem kadru. To je tudi način, kako oslabiti druga, finančno bolj omejena moštva. Vendar nogometni mojstri, o katerih pišemo, ne spadajo mednje. Gre za zvezdnike, dobitnike Zlate žoge, najboljše med najboljšimi. In ker so najboljši, so tudi dovzetni za težave, saj v njih pristanejo prej ko slej, po svoji krivdi ali pač samo zato ker so toliko znani in potemtakem pristanejo v žarišču boja drugih, tudi ne ravno nogometnih dejavnosti.
VIDEO: Real Madrid- Barcelona: 5-0 (sezona 1953/54)
1963: Ugrabitev Di Stefana
Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je veljal madridski Real za največji svetovni klub (petkratni evropski prvaki) in kot tak je bil, seveda za velik denar, vabljen na marsikatero prijateljsko tekmo ali turnir. Eden takšnih je bil ravno pred 53 leti, avgusta leta 1963 v venezuelskem Caracasu, kjer sta, poleg Reala, sodelovala še portugalski Porto in brazilski Sao Paulo. 27. avgusta 1963, po tekmi med Realom in Portom, ki se je končala z zmago kraljevskega kluba (2:1), je v hotelski sobi Di Stefana zazvonil telefon, na katerega se je Argentinec javil. Z recepcije so mu javili, da ga iščejo policisti in da se želijo z njim pogovoriti, na kar je ‘Plavolasa puščica’ odgovoril naj kar pridejo k njemu v sobo, kar so oni tudi naredili in mu dejali, da gre zgolj za formalnost in naj kar pojde z njimi na postajo, da se bo tako in tako kmalu vrnil nazaj. Zato se tudi ni javil nikomur iz kluba. Streznitev je prišla, ko so ga posedli v avto in mu rekli, da je ugrabljen, razlog njegove ugrabitev pa da je politične narave. Ugrabitelji, komunisti in levičarji – nasprotniki režima venezuelskega predsednika Romula Betancourta, so pripadali gibanju Oborožene sile za narodno osvoboditev, so želeli z ugrabitvijo doseči publiciteto. To so tudi sporočili vodstvu Reala, takoj ko so slavnega nogometaša odpeljali v ‘varno hišo’. Nemudoma so vsi igralci in člani vodstva Reala pristali na varnem, na španskem veleposlaništvu. Ugrabitelji so Di Stefana držali skoraj dva dni, preden so ga pustili na eni od ulic venezuelske prestolnice, potem ko so dosegli željeni medijski učinek.
No, preveč slabo mu le ni bilo, saj so mu krajšali čas, tako da so igrali karte z njim, prinašali mu hrano iz najboljše restavracije in mu dovolili celo, da je poslušal radio. Po osvoboditvi se je Di Stefano usedel v taksi in se odpeljal na špansko veleposlaništvo, kjer se je naposled le pridružil soigralcem. Na tiskovni konferenci je Di Stefano med novinarji celo prepoznal dva ugrabitelja, a ju ni izdal, policiji je identificiral zgolj Maxima Canalesa, s konspirativnim imenom Paulo del Rio. Še bolj srhljivo je to, da je na letališču, ob odhodu nazaj v Španijo, med policisti prepoznal še enega ugrabitelja. Zanimivo, takratni predsednik Reala, ukazal je Di Stefanu, da odigra tekmo proti Sao Paulu, zgolj nekaj ur po osvoboditvi. Kljub sijajni igri, Argentinec ni zdržal cele tekme, saj se je slabo počutil in je zahteval zamenjavo. Leta 2005 je bil posnet dokumentarni film o dogodku iz Caracasa, na premiero filma pa je bil poleg Di Stefana in Realovih galaktikov Zidana, Raula, Beckhama in Roberta Carlosa, povabljen tudi Paulo del Rio, a slavni Argentinec ‘slavnemu’ ugrabitelju ni hotel podati roke. ‘Ustrašili ste mojo družino. Nimamo se kaj pogovarjati’.
Zvezde Reala in Barce ter njihove težave: