Zvezde Reala in Barce ter njihove težave: Drama pri Cruyffovih
Če je bil Di Stefano najboljši v petdesetih, Pele v šestdesetih, je sedemdesete obeležil Johan Cruyff. Nizozemca je najbolje opisal ravno argentinski junak zgornjih vrstic tega članka rekoč: ‘Ni napadalec, vendar veliko zadeva, branilec tudi ni, vendar ne izgubi nobene žoge, in tudi režiser ni, čeprav gradi igro na vsakem koščku igrišča. Vedno poda žogo v interesu soigralca in moštva’.
Dobitnik Zlate žoge (Ballon d’Or) v letih 1971, 1972 in 1974, s pravim imenom Hendrik Johannes ‘Johan’ Cruijff oz. Cruyff, je rojen v letu, v katerem je Di Stefano postal prvak Južne Amerike, 1947. Totalni nogomet nizozemskega trenerja Rinusa Michelsa, kjer lahko vsakdo igra vse, kjer branilci napadajo in se napadalci branijo, je v orbito izstrelil sijajno generacijo amsterdamskega Ajaxa (evropski prvaki 1971, 1972 in 1973) in Oranje – nizozemsko reprezentanco (finalisti SP 1974 in SP 1978, tretji na EP 1976). Na čelu s Cruyffom, ki je po devetih letih igranja za Ajax (1964-73) 19. avgusta 1973 prestopil za takrat rekorden znesek (približno 2 milijona $) v Barcelono, kjer ga je čakal njegov ‘nogometni oče’ Michels, katalonski velikani pa so na naslov čakali celih 14 let. Kakšna sezona??? Ne le naslov, Katalonci so dočakali, da je njihov ponos razbil Real na njihovem stadionu Santiago Bernabéu 0:5, da je mera še bolj polna, je Johan sinu nadel katalonsko ime Jordi.
Toda ‘leteči Nizozemec’ je poleg uspešnih podaj in golov ravno tako uspešno na vsakem koraku ustvarjal sovražnike. Karizmatičen, brezkompromisen in ekscentričen je polnil naslovnice časopisov, kaj kmalu pa padel v nemilost pri tistih trenerjih (Happel pri ‘tulipanih’, Weissmüller pri ‘modro-rdečih’), ki niso trpeli njegovih muh na terenu, v slačilnici ali v javnosti. Za ‘tulipane’ je zadnjič igral leta 1977, pri tridesetih in njegov izostanek z Mundiala 1978 v Argentini, kjer so njegovi soigralci že drugič zapored ostali praznih rok v finalu (1:3 proti gostiteljem) celih 30 let ni bil pojasnjen. Vrstile so se različne teorije zarote. Od tega, da ga je iz reprezentance izključil selektor Avstrijec Ernst Happel, do tega da je klonil pod pritiskom argentinske vojne hunte, ki je v njem videla glavno nevarnost na poti do prvega naslova svetovnih prvakov. Sam Cruyff je utišal govorice v intervjuju za katalonski radio leta 2008, kjer je opisal dramo, ki se je leta 1978 odvijala na domu pri Cruyffovih v Barceloni.
Cruyff: ‘Na SP v Argentini nisem šel, ker sem nekaj mesecev prej doživel dramo, ki je v marsičem vplivala name in mojo družino ter za vedno spremenila moj pogled na življenje na splošno in nogomet v njem. V vilo, v kateri smo živeli jaz, žena in najini trije otroci so enega večera vdrli oboroženi kriminalci. Bil je to hud šok za vse nas… Tega ne bom nikdar pozabil, te panike, vpitja, trenutkov, ko so vezali mene, soprogo in prestrašene otroke. Ko so mi naslonili puško na glavo, sem dojel, kaj so resnične življenjske vrednote. Dolgo potem smo živeli v strahu. Otroke je v šolo spremljala policija, štiri mesece so skupine agentov bivale v naši vili, na treninge in tekme sem hodil v spremstvu telesnih čuvajev. Tega nisem mogel več trpeti. Želel sem spremeniti življenje, kakor zaradi družine, tako tudi zaradi sebe. Zato sem se odločil, da ne bom šel na Svetovno prvenstvo v Argentino, razmišljal sem celo končati kariero!’
Cruyff in Real Madrid
Nizozemec je bil trn v peti Madridčanom in pristašem režima generala Franca, saj je zavrnil beli dres, čeprav se je Real s predsednikom Ajaxa dogovoril o vseh podrobnostih njegovega prestopa. Ker se je Cruyff pridružil Kataloncem, je v igro stopila Španska nogometna zveza, ki je vse ustavila in Cruyff je za Barcelono zaigral šele oktobra, ko je Barca zasedala predzadnje mesto. Po senzacionalni ‘petardi’ v Madridu je Barcelona pod Cruyffovim vodstvom nanizala neverjetnih 26 tekem brez poraza, sam Cruyff pa je postal tarča vseh obrambnih grobijanov na španskih zelenicah.
Igrati proti Johanu …
Polfinale Kraljevega pokala 1977-78. Velika Barcelona proti malemu Deportivu Alaves. Alaves je prvo tekmo dobil z minimalno zmago 1:0. Povratna tekma na Camp Nou. Nervoza. Pritisk. Za Alaves je takrat igral mladi Argentinec Jorge Valdano. Po enem od duelov med njim in Cruyffom je slednji teatralno protestiral pri sodniku, ki je dosodil prosti strel za domače. Reakcija Valdana: ‘Na, vzemi žogo in jo imej samo zase! (Cruyffu), potem pa pe sodniku: ‘Zdaj pa daj žogo nam ostalim, da lahko odigramo normalno tekmo, medtem ko se ‘tale’ zabava! Najbolje bo, če mu daš še svojo piščalko. Itak on poveljuje tej tekmi! Ne da bi ga pogledal, je Cruyff reagiral z vprašanjem: ‘Fant, kako ti je ime in koliko si star?’, na kar je Valdano odgovoril: ‘Jorge Valdano, 22 let!’ Cruyff pa mu je odbrusil: ‘Pri 22 letih moraš Cruyffa vikati!’ Minuto kasneje se je Cruyff kot krogla zapodil v šestnajstmetrovko Alavesa, kamor ga je kakopak spremljal prav Valdano. Cruyff se je mojstrsko vrgel po tleh, sodnik pa je takoj zapiskal enajstmetrovko za Barco. 2:0 in finale (Barcelona je kasneje tudi osvojila pokal), Cruyff pa je ob odhodu z igrišča ‘zelencu’ Valdanu le namignil z očesom …
Ostalo je nepojasnjeno, kako se je drama z ugrabitvijo končala, a se je vendarle končala. Nadaljevala se je tudi Cruyffova nogometna kariera, saj je zaradi pomanjkanja denarja in želje po spremembi Niizozemec odšel čez lužo, v Los Angeles Aztecs, kasneje še v Washington Diplomats, a se je že leta 1981 vrnil nazaj na Staro celino, najprej na kratko v španski Levante, na kar je znova oblekel dres svojega prvega kluba Ajaxa (1981-83). Kljub osvojenemu naslovu in dobrih igrah mu v Ajaxu niso želeli podaljšati pogodbe. Johan pa ne bi bil Johan, če ob koncu svoje kariere ne bi naredil še en radikalen preobrat. Zaigral je pri Ajaxovih največjih tekmecih, rotterdamskem Feyenoordu (1983-84) in klubu prinesel prvi naslov po desetletju razočaranj.
Zvezde Reala in Barce ter njihove težave: