Stadionshop Blog | Ne Leo, ne Cristiano, ne Zizou, ne Johan, ne Diego … ‘Najbolj vsestranski igralec v zgodovini nogometa’ je Saeta Rubia!

Ne Leo, ne Cristiano, ne Zizou, ne Johan, ne Diego … ‘Najbolj vsestranski igralec v zgodovini nogometa’ je Saeta Rubia!

15.07.2016 / in Nogomet / by Vedran Ćehajić

O španskih nogometnih velikanih, Realu in Barceloni, smo pisali že pred nekaj tedni. Vmesni čas francoskega Eura so zapolnili stari in tudi nekateri novi evropski zvezdniki, mi pa se bomo vrnili zgodbam – neusahljivemu viru navdiha z največ navijači na svetu – Barci in Madridu, kot jima ljubkovalno pravijo njuni tifozi, navijači, simpatizerji, feni, sledilci …

Tokratno zgodbo bomo začeli pred natanko devetdesetimi leti. Prav 4. julija 1926. se je v Buenos Airesu (pravzaprav gre za periferijo argentinske metropole, četrt Barracas) očetu, sinu italijanskih priseljencev iz Sicilije in materi (Argentinki s francoskimi in irskimi geni), rodil deček, ki bo nekaj desetletij kasneje zaznamoval južnoameriški in evropski nogomet.

S polnim imenom Alfredo Stéfano Di Stéfano Laulhé, Alfredo Di Stéfano je že pri rosnih sedemnajstih oblekel dres ‘La Bande’ (progasti). Šlo je za klub, ki se mu tako mlad in talentiran fant preprosto ni mogel upreti – River Plate.

Naslovnica argentinskega El Grafica iz leta 1947, ko je Di Stefano z River Plate postal prvak Argentine.

Pelé: ‘Najbolj popoln igralec v zgodovini nogometa’

Da je ‘Plavolasa puščica’ (Saeta Rubia) najbolj vsestranski nogometaš ni trdil le brazilski velikan, temveč so to tudi besede najboljšega portugalskega, španskega, italijanskega in valižanskega nogometaša v petdesetih in šestdesetih letih. Imena nogometnih čarovnikov so Eusébio, Luis Suárez, Sandro Mazzola in John Charles.

A še preden je italijansko-francosko-keltski Argentinec svetovno zaslovel, je v drugi polovici štiridesetih let prejšnjega stoletja osvojil nekaj pomembnih naslovov na ‘Zeleni celini’. Z ‘gauchosi’ Copa America (6 nastopov in 6 golov), dvakrat argentinsko prvenstvo z Riverjem, preden se je zaradi stavke argentinskih nogometnih amaterjev, ki to niso bili, podal v ‘el-dorado’ tedanjega nogometnega profesionalizma, od FIFA izobčeno kolumbijsko ligo, v Millionarios iz Bogote. Zaradi razprtij na relaciji Argentina – FIFA, mu je pri 24 letih splaval po vodi prvi nastop na Mundialu. In ko je imel čez štiri leta znova priložnost, mu je zaradi igranja za dve nacionalni selekciji, nastop preprečila FIFA, saj je, poleg Argentine, odigral še 4 tekme za, od FIFA nepriznano Kolumbijo. S svetovnim prvenstvom ni imel sreče. S Španijo se ni uspel prebiti na SP 1958, čilsko SP 1962 pa mu je preprečila poškodba mišice.

Selitev v Španijo in skrivnostni prestop v Real Madrid

Preden začnemo odstirati tančico s skrivnosti Argentinčevega prestopa k ‘Los Blancosom’, bomo navrgli nekaj osnovnih podatkov, ki ‘Plavolaso puščico’, z vsem spoštovanjem do CR7, uvrščajo na sam vrh najboljših igralcev v zgodovini madridskega kluba.

11 let v Realu (1953–64);

5 naslovov evropskega prvaka;

1 naslov svetovnega prvaka;

8 naslovov španskega prvaka;

1 kraljevi pokal;

Real: 308 golov, 396 nastopov;

petkrat El Pichichi španske lige;

dvakrat najboljši strelec PEP;

dvakrat svetovni igralec leta;

štirikrat španski športnik leta …

Di Stéfano je bil že pred prihodom na Staro celino uveljavljen in svetovno znan nogometaš. S povprečjem enega zadetka na tekmo, 25-letnik se je spomladi 1952. s svojim Millionariosom podal na turnir v Madridu, toda prve lovke na plavolasega Argentinca ni vrgel madridski, temveč katalonski velikan.

Da se kolobocija z Di Stéfanovo registracijo v španski nogometni zvezi še bolj zakomplicira, je poskrbel še argentinski River Plate, ki si je igralca lastil, saj je le-ta, kot pravijo, že tri leta ilegalno brcal žogo za kolumbijske delodajalce. Pogajanja o prestopu v Barco je vodil katalonski odvetnik Ramon Trias Fargas, ki se je hkrati pogajal z obema kluboma iz Južne Amerike. A ko je bil v proces vključen še v Kolumbiji živeči Katalonec Joan Busquets, ki je povrhu vsega bil direktor največjega rivala Millionariosa Santa Feja, je zgodba o odhodu Argentinca v Katalonijo začela dobivati negativni scenarij. Sploh, ker je ‘blaugrana’ sprva poslala smešno nizko ponudbo, ki pa je bila seveda takoj zavrnjena. Ves čas pogajanj so bili v Barceloni tudi prepričani, da je kolumbijski Millionarios v primerjavi z argentinskim Riverjem nepomemben.

Da so Katalonci popolnoma ignorirali možen razvoj dogodkov, priča tudi njihova zaletavost, saj so Alfreda in njegovo družino kar preselili v Katalonijo, sam Di Stéfano pa je v predsezoni 1952/53 celo odigral nekaj pripravljalnih prijateljskih tekem za Barco. To je sprožilo odziv Španske nogometne zveze, ki je transfer po pritožbi Kolumbijcev razveljavila in hkrati zavrnila pritožbe Barcelone, da je bil neveljaven že sam Di Stéfanov podpis pogodbe z Millionariosom. Katalonci niso hoteli popustiti, v ‘akcijo’ pa je stopil vplivni in sposobni Realov predsednik Santiago Bernabéu, ki je dokaj hitro dosegel dogovor s Kolumbijci in izkoristil slepo ulico, v kateri so se znašli vsi akterji.

Le kako bi se vse končalo, če bi namesto belega, Argentinec 11 let nosil Barcin rdeče-modri dres? Bi se zgodovina nogometa v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja v marsičem zasukala v prid Kataloncem? Di Stéfano s petimi Realovimi pokali evropskega prvaka (1955/56, 1956/57, 1957/58, 1958/59, 1959/60). (Foto: Don Balon/Press Association Images)

Realov predsednik Bernabéu v pogovoru z Di Stéfanom. (Foto: Archivo LMG)

V septembru leta 1953 je Španska nogometna zveza prišla do, milo rečeno, čudne rešitve. Kompromis je veleval, da naj Di Stéfano v štirih letih igra za različne klube, začenši z Realom, kar je zelo užalilo Katalonce. Toliko, da so pogodbo z Argentincem kar razdrli, v zameno pa bi jim Real plačal 4,5 milijona pezet, kolikor so že sami plačali Riverju. Barcin predsednik Marti Carreto je bil prisiljen odstopiti, še vedno pa se porajajo mnoga vprašanja, ki spremljajo prestop, ki je bil vse drugo kot transparenten. O karieri Di Stéfana med Madridčani je znano že praktično vse, ni pa jasno, zakaj Barcelona naposled le ni dosegla nikakršnega dogovora s Kolumbijci; zakaj je RFEF ravnala v nasprotju s FIFA; zakaj je Barca sploh razdrla pogodbo in ni šla do konca; in končno, ali je imela prste vmes vplivna elita, zbrana okoli generala Franca. Navsezadnje je Real v času njegove diktature veljal za ‘režimski klub’, ‘opozicijska’ Barcelona pa je bila tako ponižana, da je morala katalonsko kratico FCB v klubskem grbu zamenjati v kastiljsko C de FB.

Kar 9 deležnikov v boju za Plavolaso puščico (v sredini), ki je v predsezoni 1952/53 celo odigral nekaj prijateljskih tekem za Barco (Foto: Pinterest): CA River Plate Buenos Aires, Španska nogometna zveza (RFEF), Argentinska nogometna zveza (AFA), Real Madrid CF, CF de Barcelona, Kolumbijska nogometna zveza (FCF), Svetovna nogometna organizacija (FIFA), Millionarios FC Bogota.

General Francisco Franco in predsednik Real Madrida Santiago Bernabéu (Foto: www.estrelladigital.es).

Ali je imel pri prestopu ‘Plavolase puščice’ prste vmes tudi nesporni španski vladar tistega časa, ne moremo zagotovo vedeti. Za to da je Di Stéfano (Foto: www.soccerfw.com), po Argentini in Kolumbiji, po politični direktivi (poleg seveda športnih motivov) zaigral še za Španijo (1957–61: 31 nastop, 23 golov), pa ni nikakršnega dvoma.

Španci so bili prepričani, da spadajo v sam vrh svetovnega nogometa, za ‘furijo’ pa so, denimo, zaigrali tudi Puskas, Kubala in drugi zvezdniki nogometa tistega časa, ki so iz različnih razlogov zapuščali svoje domovine. Kot rečeno, pa Di Stéfano ni imel sreče s reprezentančnim nogometom. Pravzaprav gre v njegovem primeru za daleč najboljšega igralca vseh časov, ki ni nikoli zaigral na Svetovnem prvenstvu. Ponesrečil se mu je celo nastop na premiernem Euru 1960, saj se Španija četrtfinalnega kvalifikacijskega dvoboja s Sovjetsko zvezo iz političnih razlogov sploh ni udeležila.

Di Stéfano v dresu Barcelone skupaj s soigralcem iz Reala Ferencom Puskasom (desno) in še enim članom legendarne madžarske ‘Lahke konjenice’ Ladislavom Kubalom (v sredini), edinim pravim članom Barcelone, na njegovi poslovilni tekmi od Kataloncev (Foto: www.varzesh11.com). Dejansko je Di Stéfano le zaigral v Barceloni, a gre le za mesto in ne klub, saj je dve leti po uspešni karieri v madridskem Realu, igral za Barcinega mestenga tekmeca Espanyol.

Revija World Soccer je Di Stéfana uvrstila v najboljšo enajsterico nogometašev vseh časov (grafika zgoraj). Poleg Di Stéfana je svoje mesto v najboljši enajsterici vseh časov našel tudi sedanji trener in bivši igralec Reala, Francoz alžirskega porekla Zinedine Zidane (2001-06).

V njej sta mesto našla še dva Argentinca, Diego Maradona in Lionel Messi. Slednji je, za razliko od Maradone, ki je razočaran zapustil Barcelono že po dveh sezonah (1982-84), že zdaj nedvomno najboljši nogometaš Barce vseh časov (takoj za njim je letos preminuli nizozemski virtuoz Johan Cruyff, 1973-78) in je na dobri poti, da izenači rekord plavolasega rojaka (5 evropskih naslovov z Realom), saj ima v žepu že 4 naslove v LP.