Euro je spet doma – dobrodošli v Franciji!
Francija že tretjič organizira evropski nogometni festival, prvič pa se bo predstavilo kar 24 reprezentanc. Sploh prvo Evropsko prvenstvo, leta 1960, so gostili Francozi, sodelovale pa so le štiri države, za laskavi naslov prvaka Stare celine pa sta se borili državi, ki ju na svetovnem zemljevidu že 25 let ni več. V pariškem finalu je Jugoslavijo premagala takrat močna Sovjetska zveza (2:1).
Bolj kot samo finale, pa je prvenstvo zaznamovala polfinalna tekma med gostitelji Francozi in Jugoslovani, ki je postregla s kar devetimi goli, kar je še vedno rekord evropskih prvenstev po številu golov na eni tekmi, ter po mnenju mnogih (predvsem starejše generacije) velja za najbolj razburljivo tekmo v zgodovini Pokala Henrija Delauneya. Razočarani Francozi so po porazu z Jugoslovani izgubili še tekmo za tretje mesto proti Čehoslovaški (0:2).
 |
 |
| Henri Delaunay (1883 – 1955) je bil nogometaš, sodnik, predsednik Francoske nogometne zveze, generalni sekretar UEFA, član FIFA, predvsem pa glavni pobudnik za nastanek Evropskega prvenstva, kar je tudi razlog zakaj nosi pokal zmagovalca Stare celine njegovo ime. Z rojakom Julesom Rimetom je bil tudi arhitekt Svetovnega prvenstva 30 let prej.
(Foto: www.numismaticodigital.com) |
Stisk rok kapetanov pred začetkom polfinalne tekme med Francozi (Vincent, desno) in Jugoslovani (Kostić, levo), med njima sodniška trojka na čelu z Belgijcem Grandainom. Razburljivo tekmo v Parku princev so bolje začeli Jugoslovani, a so gostitelji rezultat spreobrnili in drugi polčas začeli s prednostjo 2:1. Še več, zadeli so še dvakrat in vodili že s 3:1 in 4:2, a so se gostje obakrat uspeli približati, v pičlih dveh minutah (Jerković 78′ in 79′) pa so si zagotovili zmago nad ‘Galskimi petelini’ 4:5 in finale z Zbornajo komando’ (Sovjetska zveza).
(Foto: www.poteaux-carres.com) |
|
Tako so Francozi na svoj prvi naslov čakali dolgih 24 let (1984), ko so drugič organizirali Evropsko prvenstvo, tokrat pa se je za evropski naslov borilo osem reprezentanc. Med njimi tudi Jugoslavija, ki je svojo najboljšo igro predstavila prav proti kasnejšim zmagovalcem (zmaga Francije 3:2), potem ko je v prvih dveh tekmah skupinskega dela doživela pravi polom (poraza z Belgijo 0:2 in Dansko 0:5). Svoj hat-trick je na tekmi z Jugoslavijo, v kateri je igral sedanji slovenski selektor Srečko Katanec, dosegel najboljši igralec in z devetimi goli tudi prvi strelec prvenstva Michel Platini, legendarni igralec torinskega Juventusa. Francija je na njegovih krilih v polfinalu izločila Portugalsko (3:2) in v marsejskem finalu še Španijo (2:0). |
|
 
Zmagovalec (Foto: soccerchampions.altervista.com) in poraženec (Foto: www.telegraph.co.uk). |
|
| Pod taktirko Platinija, v vlogi predsednika Organizacijskega odbora, je Francija, kot gostiteljica, 14 let kasneje (1998), z Zinedinom Zidanom v glavni vlogi, osvojila svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Ob prelomu tisočletja (2000) je svetovnemu, dodala še drugi evropski pokal. Bleščeča kariera najboljšega francoskega nogometaša 20. stoletja pa se je ustavila letos, ko so ga s položaja predsednika UEFA in glavnega kandidata za predsednika FIFA odnesli korupcijski škandali v krovni nogometni organizaciji, sam pa je celo dobil prepoved opravljanja kakršnih koli funkcij v svetu nogometa. Tako najbolj zaslužnemu za že tretje, rekordno, francosko organizacijo drugega najpomembnejšega nogometnega tekmovanja, ni bilo usojeno da pospremi rojake k tretjemu naslovu, kar bi Francijo postavilo ob bok Nemčiji in Španiji, ki sta laskavi naslov osvojili že trikrat (Nemčija 1972, 1980, 1996; Španija 1964, 2008, 2012). | |
Prav Platini še vedno drži rekord Evropskih prvenstev po številu doseženih golov. Ta rekord pa dobi še večjo težo, saj je igral le na enem prvenstvu. Sploh če upoštevamo, da igralci, ki so igrali na več prvenstvih kot francoski rekorder, niso uspeli dohiteti francoskega rekorderja. Še najbližje sta Platiniju za petami Ibrahimović (Švedska) in Ronaldo (Portugalska) s po sedmimi goli. Ni dvoma, da bosta oba skušala uloviti rekord in se tako vpisati v zgodovino. Ta nam pa postreže z zanimivim podatkom. Namreč, prav pred 32 leti je zadnjič prvenstvo osvojila gostiteljica. Pred Francozi je podvig na domačih tleh uspel le Špancem (zmaga proti Sovjetski zvezi 2:1) in Italijanom (zmaga proti Jugoslaviji 2:0 v ponovljeni tekmi, saj se je prva končala z neodločenim izidom 1:1). Vprašanje je torej, ali se lahko zgodovina ponovi in ‘galski petelini’ še tretjič visoko dvignejo pokal Henrija Delauneya.
Francija 1984. (Foto: www.uefa.com)
Francija 2002. (Foto: www.bbc.com)
SLOVENCI IN EURO(prvi del – EURO 1976)  Zlomljeni Oblak po beograjskem porazu (Foto: www.footballhourney.blogspot.com). Gostiteljica Evropskega prvenstva 1976 je bila Jugoslavija. Bila je to zadnja izvedba s štirimi najboljšimi reprezentancami. V polfinalu sta si v Beogradu meče prekrižali aktualni svetovni in evropski prvaki Nemci in Jugoslovani, glavni motor domače ekipe pa je bil Brane Oblak, igralec nemškega Schalkeja. Slovensko ‘kvoto’ je dopolnjeval član Eintrachta iz Braunschweiga Danilo Popivoda.  Nemški kapetan Franz ‘Kaiser’ Beckenbauer lovi Popivodo. (Foto: www.impromptuinc.wordpress.com). Prav Popivoda je načel nemško mrežo (kar je prvi ‘slovenski gol’ na evropskih prvenstvih) v 19. minuti, Džajić pa je v 30. minuti poskrbel za popolno veselje med Jugoslovani, ki so se že videli v finalu. Toda pregovorno trmasti Nemci so v drugem polčasu uspeli izenačiti in izsiliti podaljšek, v katerem je Dieter Müller nemočnim Jugoslovanom zabil še dva gola in odpeljal ‘elf’ v finale. Najboljšega strelca Eura 1976 Müllerja so Jugoslovani, ki so za nameček izgubili še tretje mesto na zagrebški tekmi z Nizozemsko (2:3), še dolgo pomnili. Tako je Jugoslavija na domačih tleh doživela podobno usodo kot Francija leta 1960. Omenimo še, da Nemcem le ni uspelo osvojiti tretje zaporedne lovorike po EP 1972 in SP 1974. V finalu je bila po enajstmetrovkah boljša Čehoslovaška.
|
