Sprehod po zgodovini Eura: Legende, ki so krojile evropski nogomet

Črna hobotnica in Zbornaja komanda: Čeprav je že leta 1927 – tri leta pred prvim Svetovnim prvenstvom!!! – Henri Delaunay predlagal organizacijo Evropskega prvenstva, je ideja dozorela šele leta 1958, ko so se začele kvalifikacije za prvi Euro 1960. Kakor trideset let starejši World Cup, tudi Euro v svojih začetkih ni bil imun na politična razmerja in bahavost nogometnih velesil. Anglija, Nemčija in Italija niso hotele niti slišati za, sprva imenovan, evropski pokal narodov.

Španci pa se četrtfinalnega kvalifikacijskega dvoboja s Sovjeti iz političnih razlogov sploh niso udeležili. Predvsem po zaslugi verjetno najboljšega vratarja vseh časov Leva Jašina, so Sovjeti v finalu premagali Jugoslovane (2:1 po podaljšku).

 

Levo: Črni panter, črna hobotnica, črni pajek … vse to so, zaradi črnega dresa, vzdevki Leva Ivanoviča Jašina, vratarja moskovskega Dinama, ki je v karieri ubranil več kot 150 enajstmetrovk in edinega vratarja – evropskega igralca leta (1963). Preden se je resneje začel ukvarjati z nogometom, Jašin je bil uspešen hokejski vratar, saj je z moskovskim Dinamom postal sovjetski hokejski prvak 1953. (Foto: www.forums.bigsoccer.com)

Desno: Evropski prvaki 1960, reprezentanca Sovjetske zveze – ‘Zbornaja komanda’. Zlata sovjetska generacija z Jašinom na čelu je v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja zbrala veliko uspehov (olimpijski prvaki 1956, evropski prvaki 1960, evropski podprvaki 1964, četrti na SP 1966, četrti na EP 1968). (Foto: www.russianfootballnews.com).

Med pripravami za EP 1964 v Španiji je reprezentanca Sovjetske zveze gostovala  v Jugoslaviji, kjer je odigrala nekaj prijateljskih tekem z jugoslovansko reprezentanco in nekaterimi klubi. Na gostovanju v Sarajevu Lav Jašin ni imel veliko dela, saj je redke strele na gol Sovjetske zveze zlahka ubranil. Gledalci so bili prepričani, da je imel ‘roke do kolen’. Zmaga gostov, aktualnih evropskih prvakov, ni prišla pod vprašaj. Vendar se je zgodilo nekaj, kar se je zdelo nemogoče. Namreč, ‘sovjetski velikan’ je prejel gol s 35 metrov. Sredi drugega polčasa, pri rezultatu 0:2 za goste je napadalec FK Sarajeva, (ki je bilo za tekmo s Sovjeti okrepljeno z najboljšima igralcema mestnega rivala Osimom in Smajlovićem) Salih Šehović (na sliki levo) na sredini igrišča prišel do žoge, naredil nekaj metrov naprej, ker pa so bili vsi njegovi soigralci pokriti, se je odločil za predrzno potezo. Kljub številnim ‘bombam’, ki jih je premogel v svoji dolgi karieri, Šehović je zelo medlo ustrelil, pravzaprav je žoga kar nekaj časa letela po zraku. Jašin je na žogo krenil nonšalantno in vsi so mislili da bo najboljši vratar na svetu zlahka pobral žogo. A le-ta je s pomočjo fizike, blata in Jašinove nespretnosti spolzela iz vratarjevih rok in pristala v mreži ter spravila v delirij trideset tisoč glavo množico, ki je, kljub končnemu porazu (1:2), še dolgo potem praznovala doseženi gol.

Kako je Španija postala nogometna velesila …

Tudi Euro 1964 ni minil brez bojkota Angležev, Nemcev in Italijanov. Na finalni turnir četverice so se poleg gostiteljice Španije uvrstili še Sovjeti, Madžari in Danci. A zgodba izpred štirih let se vendarle ni ponovila, saj je komunistična Sovjetska zveza, kljub temu da ni imela vzpostavljenih diplomatskih odnosov s Francovo Španijo, le zaigrala v madridskem finalu, v katerem so Španci zmagali 2:1.

 

Galicijec (Gallego) Luis ‘Luisito’ Suárez Miramontes je dolgo veljal za najboljšega španskega nogometaša vseh časov. Bil je znan po graciozni in elegantni igri, saj je tekoče povezoval obrambo z napadom. Z milanskim ‘Grande Interjem’ je bil evropski prvak 1962 in 1963. Kariero je začel v Deportivu iz La Coruñe, igral pa je še za Barcelono in Sampdorijo iz Genove.

Španija – evropski prvaki 1964

Dolga leta je ‘furija’ veljala za reprezentanco, ki je suvereno premagovala vse ovire na poti na prvenstvo. Bodisi evropsko, bodisi svetovno. A je vedno razočarana prihajala domov. Eden poglavitnih razlogov za to je bila močna razklanost med Kastiljci, Katalonci in Baski. Paradoksalno, španski klubski nogomet je vseskozi določal smernice razvoja evropskega nogometa, španski klubi pa so bili , za razliko od ‘furije’, deležni veliko več uspeha na mednarodni ravni. Španci so bili najbližje ponovitvi uspeha iz leta 1964 dvajset let kasneje, 1984, ko so v finalu z 2:0 izgubili proti gostiteljici, Platinijevi Franciji.

Amaro (‘El Brujo’ – čarovnik) Amancio Varela, doma prav tako iz Galicije, je igral na poziciji desnega krila in je med najzaslužnejšimi za prvo špansko lovoriko. Kariero je, tako kot Suárez, začel v domačem Deportivu, a je največje uspehe požel z madridskim Realom, kjer je igral celih 14 let (344 ligaških nastopov in 119 ligaških golov) in s katerim je osvojil šesti naslov evropskih prvakov leta 1966 (strelec v finalu proti beograjskemu Partizanu).

 

 

 

Španci so na Evropskem prvenstvu 2008 v Avstriji in Švici drugič postali evropski prvaki. V finalu so premagali Nemce 1:0.

Napadalec Fernando Torres (levo spodaj, foto: www.zimbio.com) je bil najboljši igralec finalne tekme. Njegov gol v 33. minuti finala je Španiji prinesel naslov po 44 letih. Najboljši strelec prvenstva je bil s štirimi zadetki David Villa (sredina), najboljši igralec EP 2008 pa je bil vezist Barcelone Xavi (desno).

  

Španci so prvi uspeli ubraniti evropski naslov. Še več, z osvojitvijo EP 2012 v Ukrajini in na Poljskem (v finalu so deklasirali nemočne Italijane s 4:0), so se s tremi naslovi prvaka Stare celine izenačili z Nemci (1972, 1980, 1996).

 

Po domačem zmagoslavju leta 1964 so Španci čakali celih 44 let do novega naslova na velikem tekmovanju. Trojček naslovov (EP 2008, SP 2010, EP 2012) v novem tisočletju po vrsti neizpolnjenih pričakovanj številnih odličnih generacij španskih nogometašev v vmesnem sušnem obdobju pa je ‘furiji’ dokončno prinesel status svetovne nogometne velesile ob boku Nemčiji, Italiji, Franciji, Braziliji in Argentini. Eden glavnih, če ne celo glavni, vzrok za španski uspeh v zadnjem desetletju, leži v igri Barcelone, katere doma vzgojeni igralci (branilca Puyol in Pique, vezisti Xavi, Iniesta, Fabregas, Busquets) so, poleg najboljših igralcev madridskega Reala (vratar Casillas, branilec Ramos, vezist Xabi Alonso) in drugih klubov (Villa, Silva, Torres), sestavljali jedro ekipe. To je sprva (EP 2008) vodil lani preminuli selektor Lusi Aragones, ki ga je nasledil Vicente Del Bosque (SP 2010, EP 2012), nekdanji trener Reala, s katerim je osvojil dva naslova v Ligi Prvakov (2000, 2002). Zanimivo, Del Bosque je na ‘furijo’ preslikal oz. prenesel Barcelonin (Guardiolin) ‘tica-taca’ slog igre, kar se je izkazalo kot idealen recept za osvojitev evropskega in svetovnega nogometnega vrha. Vse to pa brez preseganja tradicionalne razklanosti med Madridom in Barcelono na eni, ter med Kastiljci, Katalonci in Baski na drugi strani, vendarle ne bi bilo mogoče.

---